Komaj sem čakala svoj rojstnodnevni vikend. Potepanje po Gorenjski. Jupii! Res so to moji najljubši kraji in se vedno znova in znova rada vračam v te čudovite kotičke Slovenije.
Prvo noč sma prespali v krasnem kraju Ribno pri Bledu, pod zvezdami, krošnji dreves in v poslušanju zvokov, ki so prihajali iz vseh smeri. A kljub temu sem spala odlično, čeprav je bila noč res zelo topla. Skoraj preveč. Še preden nama je zvonila budilka, so naju prebudili cerkveni zvonovi, ki so se slišali v daljavi. Počasi sma se skotalili iz spalne vreče, privoščile hiter zajtrk, spakirale vse stvari in se odpravile proti Debeli peči (2014 metrov nad morjem) v Julijskih Alpah. Še prej pa po zalogo hrane (čokolada, čokolada, čokolada). Nato pa z avtom do najinega izhodišča – na Rupah. Z avtom sledimo oznakam za Pokljuko, vse dokler ne dosežemo ravnine, visokih dreves in krasne narave. Na levi strani bomo opazili tablo za Bohinj, mi pa se peljemo še par metrov naprej in zavijemo levo za planino Javornik, ki jo označuje lesena tabla. Nova asfaltna cesta se spremeni v makadamsko, ki pa niti ni bila tako slaba. Nekaj lukenj nas pa nam vseeno popestri vožnjo. Vožnjo nadaljujemo naravnost (mimo planine Javornik) vse dokler ne prispemo do spomenika NOB, kjer se je najina hoja začela.
Čevlje na noge, nahrbtnik na ramena, palice v roke in akcija!
Mimo spomenika NOB nas pot popelje v gozd, kjer sledimo oznakam za Debelo peč oziroma Blejska koča na Lipanci. Ko se vračamo nazaj proti izhodišču, sledimo tablam za Rudno polje (eno razpotje je pošteno zmedlo pohodnike). Postopoma se vpenjamo, prečkamo gozdno cesto in zopet nadaljujemo po gozdni potki, ki nato preide v širšo makadamsko cesto, kjer nadaljujemo, vse dokler ne prispemo do koče. Do sem potrebujemo približno 45 minut hoje.
Pri koči sma si privoščili 10-minutni postanek. Sedenje na travniku, opazovanje mimoidočih pohodnikov in zelene narave. Čeprav pred sabo že vidiš vrhove, si misliš: “Ali je že to Debela peč?” Čeprav ne izgleda tako kot na fotografijah, se tvoje oči vseeno spogledujejo z bližnjimi vrhovi. Pa ni bila. Se skriva. Daleč za zelenimi hribi.
Od Blejske koče nadaljujemo desno po ozki potki in sledimo markacijam oziroma tablam za Debelo peč. Oznake za omenjen vrh najdemo tudi na skalah (oči na peclje). Najprej hodimo po gozdu, nato pa se vedno bolj začnejo odkrivati vse manj poraščena območja in s kamni pokrita pot, ki z nami ostane vse do vrha. Vmes nas čaka tudi bolj strm vzpon, kjer malo poplezamo in se z rokami opiramo ob skalah. Prvi jutranji pohodniki pa so se že vračali nazaj v dolino.
Pol ure pred koncem nas za drevesi pričaka prvi razgled na Julijske Alpe. Samo vauuuu sem rekla. Ampak to še ni bilo nič. Par metrov naprej pa nas pričaka tisti razgled. Ob katerem samo obstojiš in pustiš očem, da se ga nagledajo. Noro! Triglav je tako blizu tebe, da imaš občutek, da se ga lahko dotakneš. Oblaki in megla so se vse bolj gostili in samo upala sem, da se čim prej umaknejo. Morajo se.
Že vidim Debelo peč. Samo še en strm vzpon. Pa boma tam. Še čisto malo. In sma na vrhu. Veter piha. Močno. Oblaki pa že bežijo in nama pustijo čudovit razgled. Občudovali sva prekrasen gorski svet in se naužile tapravega gorskega zraka. Družbo pa sta nam delali tudi dve planinski kavki in kar precej tujih pohodnikov.
Skupno sva potrebovali približno 2 uri in pol hoje, ogromne vode in kar nekaj biskvitnih čokoladic. Za energijo, kaj pa!
Sweet and Cozy Blog 